Tatjana Mijatović - Krajine v Vodnem stolpu


Lokacija: Mariborska vinoteka/Vodni stolp/Lent/Maribor  
Čas: oktober 2012
Postavitev: Igor Unuk, Ivana Unuk, Tatjana Mijatović


Zapis iz spletnega glasnika Prlekija on net
povezava do članka.



Tatjana Mijatović, doma iz Radenec, sicer pa predsednica Likovnega društva Gornja Radgona, skrbi, da se vsak mesec zamenja razstava v avli DOSOR-ja (Doma starejših občanov Radenci), kot tudi v galeriji Kulturnega doma v Gornji Radgoni. Ker je sama precej ustvarjalna na likovnem področju, pa poskrbi tudi za občasne razstave svojih del. Tako so tokrat njene slike na ogled javnosti v vinoteki Vodnega stolpa v Mariboru.

Otvoritev razstave je bila v soboto, 27. oktobra, ob 19. uri, ko je zbranemu občinstvu v uvodu zapel »prleški kantavtor« Tadej Vesenjak. Zapisano o Tatjani Mijatović izpod peresa umetnostne zgodovinarke Ivane Unuk  je zbranim prebral Igor Unuk:

»28 platen, ki so tokrat razstavljena v Vodnem stolpu v Mariboru, so delo slikarke Tatjane Mijatović iz Radencev. V zadnjih šestih letih se je njena slikarska pot veliko spreminjala, umetnica je eksperimentirala z različnimi likovnimi pristopi. Nekje od leta 2011 je začela delati bolj abstraktne slike, ki z vstavljenimi motivi na asimetrični matrici / mreži dajo slutiti, kakšno zgodbo pripovedujejo, medtem, ko se novejša dela posvečajo morskemu življenju (slike v pritličju Vodnega stolpa).

Tehnika, ki jo uporablja, ni vselej vezana na akril, barve včasih meša tudi s peskom, s čimer pridobi reliefno teksturo, kis e izjemno prilega prodnikom podobni mreži. Njene slike skozi žive barve spominjajo na tradicionalno srednje in južnoameriško tkanje preprog (Cusco, Mehika), ki ne spominjajo na njeno delo le zaradi nizanja abstraktnih form, skozi katere ustvari celotno delo, ampak predvsem v določenih detajlih (motiv: ribe, sonce, drevesa, abstrahirane figure ipd.) in barvnih kombinacijah.

Umetnica je skozi raziskovanje prišla do značilnega načina slikanja, ki ga je akademski kipar Vojko Štuhec, v svojih zapisih o njenem delu, primerno poimenoval »makropointilizem«. V 80. letih se je v Detroitu razvil način slikanja tako imenovani mikropointilizem. Osnovni razliki med obema pristopoma nista le v velikosti pik oziroma manjših likov, ki tvorijo celoto, kot pri makro verziji, ampak tudi način nanašanja barve. Umetnica uporablja čopič in z njim ustvari matrico iz barvnih polj, ki so nameščena eno ob drugo in tako dajo končni vtis. Barve sicer lepo harmonirajo med seboj, vendar niso mišljene, da bi nam postavljene ob bok dajale občutek novega odtenka. Mikro verzija pa pomeni, da umetnik uporabi barvni sprej in na s svinčnikom narisano osnovo najprej celotno sliko naredi v rumeni, potem doda rdečo in na koncu modro barvo. Zaradi majhnosti pik na platnu, barve z lahkoto vidimo v različnih odtenkih, saj se le te povežejo v nove sijoče odtenke, vendar le v našem očesu in ne na slikarski paleti. Princip pointilizma pri Tatjaninih novejših delih ne smemo razumeti dobesedno, ker umetnica uporablja večja barvna polja in vodoravne-horizontalne delilne linije, ki skupaj tvorijo živahno igro.

Tatjana je zelo dejavna in veliko ustvarja, ob tem pa tudi organizira številne razstave in veliko sodeluje z Likovnim društvom Gornja Radgona. Kot je v tekstu ob otvoritvi razstave v galeriji Methansove hiše pred dvema letoma zapisala njena mentorica Saša Bezjak, pa so se Tatjanine slike skozi čas zelo spreminjale, a vselej je bil prisoten isti duh, isti prepoznaven način slikanja, saj ko Tatjana slika, raziskuje.

Mi ji želimo še veliko ustvarjalne energije in uspešnih likovnih razstav.«